Metanje žoge v tarčo je nastarejša igra, ki jo pozna človeštvo. Leta 5000 pr. n. št. so Egipčani že igrali neko obliko boccie. Uporabljali so zloščene kamne. Čeprav boccia sedaj izgleda precej drugače od njenih predhodnih iger, pa je cilj igre enak. Vreči kroglo čim bližje nekemu fiksnemu cilju/tarči. Iz Egipta je igra prišla do Grčije okrog 800 let pr. n. št. Od Grkov so se igro naučili Rimljani in razširila se je po celotnem imperiju. Vpliv Rimljanov na razvoj boccie se kaže v imenu igre. Izhaja iz besede bottia, kar v latinščini pomeni šef.
Igra, ki so jo igrali zgodnji Rimljani, zelo spominja na balinanje danes. Najprej so uporabljali kokosove orehe iz Afrike, nato pa so žoge za balinanje izdelovali iz oljčnega lesa. S cesarjem Avgustom postane ta šport igra državnikov in vladarjev.
Igra se je širila po Evropi in postajala tako šport plemstva kot šport kmetov. Kralj Carlov IC in V sta igro prepovedala, ker naj bi priljubljenost igre ogrožala varnost države. Zdravniki Francoskih univerz so zato poskušali spodbiti trditev, da naj bi imelo balinanje odlične terapevtske učinke na zdravljene revme.
Leta 1576 je Beneška republika javno obsodila ta šport in z globami ter zapornimi kaznimi kaznovala tiste, ki so ga igrali. Mogoče je prišla najhujša obsodba s strani cerkve, ki je razglasila balinanje kot igro na srečo. S tem je odvrnila ljudstvo od igranja, duhovnikom pa je igranje celo prepovedala. V nasprotju z ostalo Evropo je igra zelo uspevala v Veliki Britaniji. Kraljica Elizabeta I in Sir Francis Drake sta bila njena velika oboževalca. Igra je nato prišla v Ameriko v angleški različici, imenovani bowis, iz francoske baline, ki pomeni žogo. Vendar pa Američani kamnov niso metali na pesek, ampak na prirezano travo. Boccio, kot jo poznamo danes, so v 16. stoletju razvili Italijani.
Vendar pa se je boccia, kot jo poznamo danes, sprva igrala kot prostočasna dejavnost, dokler ni bila leta 1984 na paraolimpijskih igrah v New Yorku predstavljena kot tekmovalni šport. Takrat je nastopilo 17 športnikov. Organizacija CPISRA (Cerebral Palsy International Sport and Recreational Association) je dve leti kasneje organizirala 1. svetovno prvenstvo, na katerem je že sodelovalo večje število udeležencev. Tekmovali so lahko le udeleženci s kategorijo CPISRE z oznako CP1 in CP2. Tekmovali so v dveh kategorijah, posamično in v ekipah. Do tega leta je okrog 20 držav že imelo aktiven nacionalni program boccie.
Leta 1990 je potekalo svetovno prvenstvo na Nizozemskem. Tega leta so izvedli tudi prve akreditirane delavnice za sodnike. Tri leta kasneje je IBC (International Boccia Commitee) izdelal svetovno rang lestvico.
Paraolimpijske igre v Sydneyju leta 2000 so poskrbele za nov mejnik v popularnosti tega športa, še posebej v smislu integracije te panoge v paraolimpijske igre. Leta 2004, na paraolimpijskih igrah v Atenah, so tekmovalci kategorije BC 4 prvič tekmovali posamezno in v parih. Leta 2008, na paraolimpijskih igrah v Beijingu, je tekmovalo 88 športnikov iz 20 različnih držav. Tekmovali so v vseh kategorijah. Leta 2010 je Portugalska podala predlog, da bi iz CPISRE oblikovali neodvisno športno organizacijo, ki bi pokrivala samo boccio. (A brief history of boccia, 2012)
1989 je bilo ključno leto, ko so Howard Baily, Debbie Willows, Jamie McCole, Rick Caes in Joaquim Viegas oblikovali International Boccia Commitee.
Leta 2013 je nastala nova organizacija, BISFED (Boccia international sport federation). Vanjo je včlanjena tudi Slovenija (Bisfed, 2020).